Sredi 19. stoletja se je iz Trzina v Dob preselil moj praded Matija po priimku sodeč francoskih korenin, tu kupil tri hiše in začel z mesarstvom in veletrgovino z vinom. Meso in vino je na vozovih, v posebnih z ledom obloženih skrinjah, vozil v Trst in oskrboval vojake Avstro-Ogrske monarhije.

Praded se je šele v zrelih srednjih letih oženil, da pa bi v Dob pripeljal 25 let mlajšo nevesto iz Krtine, je moral imeti dva grunta zemlje. Dokupil jo je in tako je to postala kmetija. Rodilo se jima je šest otrok, najmlajši Janko pa je že pri ranih osemnajstih letih kmetijo podedoval od očeta in leta 1910 zgradil vzoren hlev, še večje načrte pa mu je preprečila prva svetovna vojna.

Konec vojne je prinesel bankrot Avstro-ogrske in s tem izgubo vseh prihrankov. Ostala jim je zemlja in nov hlev. Poleg kmetovanja so imel tudi trgovino z mešanim blagom. Janko je imel kar šest sinov.

Ujela jih je druga svetovna vojna in na srečo so se vsi sinovi vrnili iz vojne domov. Po drugi svetovni vojni nam je bilo veliko zemlje odvzete, v trgovino se je najprej vselila zadruga potem pa trgovina Napredek. Strici so se odselili, kmetijo pa sta prevzela moj oče Matija in mama Marica. Kmetovali smo še naprej, imeli smo poln hlev živine in vsa družina je trdo delala. Kasneje smo imeli edino privatno valilnico piščancev. Potem pa še zbiralnico mleka. Po hudi bolezni in smrti mojega očeta sem pri dvajsetih prevzel kmetijo.